Vzgojni pristop montessori temelji na opazovanjih in odkritjih dr. Marie Montessori. Po številnih urah opazovanja otrok je prišla do spoznanja, da otroci delajo z vedno večjo zbranostjo in notranjim nadzorom (samokontrolo), če so v skrbno pripravljenem okolju. Didaktične pripomočke, ki jih je imenovala ‘materiali’, je oblikovala in se še danes oblikujejo tako, da pomagajo pri razumskem razvoju, razvoju zbranosti, koordinacije, samostojnosti, pri socializaciji in občutku za red. Metoda vključuje psihologijo in filozofijo otrokove rasti ter načela za usmerjanje tega razvoja. Osredotoča se na otrokove razvojne potrebe po svobodi znotraj meja in po skrbno pripravljenem okolju.
Otrokova najosnovnejša potreba je seveda potreba po ljubezni in varnosti. Nič manj opazne niso nekatere druge potrebe.
V zgodnjem otroštvu ima otrok veliko potrebo po gibanju in raziskovanju. Koordinacija celega telesa je tesno povezana z razvojem inteligence. Posebej roke so najdragocenejši učni pripomoček, s katerim otrok odkriva svet okrog sebe. Okolje naj otroku že od prvih dni življenja omogoča svobodno gibanje in spodbuja njegovo željo po delu.
Naslednja zelo očitna potreba majhnega otroka je potreba in želja po redu. Maria Montessori je z opazovanjem odkrila, da prihaja otrok do notranjega reda s pomočjo zunanjega reda. Notranji red je prvi pogoj za razvoj inteligence. Otrok potrebuje urejeno domače okolje, prostor, kjer so stvari predvidljive in na pravih mestih, da so v službi tistim, ki v okolju živijo. Red zelo veliko prispeva k občutku varnosti, k samozavesti in samostojnosti.
Potreba in želja po samostojnosti je ena temeljnih potreb, na katero skuša odgovoriti vzgojni pristop montessori. Otrok želi biti dejaven, želi sam poskrbeti zase. Za odraslega je pogosto lažje vse narediti namesto otroka – nemalokrat v smislu ‘brezpogojne’ ljubezni – narediti vse za otroka. Vendar je v tej ideji velika zmota, ki je ni odkrila le Maria Montessori. Vsaka nepotrebna pomoč zavira otrokov razvoj. Otrok potrebuje samo to, da mu pokažemo, kako se določena stvar naredi, in da mu damo čas, da se tega sam nauči. Od tod tudi vodilo za delo z otroki: “POMAGAJ MI, DA BOM SAM!”
Vzgojni pristop montessori je zato najprej način življenja, ki zahteva korenito spremembo razmišljanja in delovanja odraslega. Ta ni tisti, ki dela namesto otroka, ampak spodbuja otroka, da sam razvija svoje brezštevilne potenciale. Otrok ima v sebi ‘notranjega učitelja’, ki ga vodi k razvoju teh potencialov. Odrasli smo le osebe, ki kot zunanji opazovalci pripravljamo okolje tako, da spodbuja naravne sile, ki so v otroku.
Če otroku že od malega omogočamo samostojnost, potem se bo rad odločal za nove izzive in sprejemal nove odgovornosti. Če ima možnost izbiranja, samostojnega dela, potem počasi pridobiva zaupanje vase, z večjim samozaupanjem pa raste tudi otrokova pozitivna samopodoba. Kdor zaupa vase, je pripravljen dati svoj pozitivni prispevek svetu (zalije rože, pripravi mizo za obed, pobriše polita tla ipd.) – prispeva k temu, da je svet okoli njega srečnejši kraj bivanja, kar vodi v mir. Mir v svetu je končni cilj, ki ga je imela v mislih Maria Montessori.
Takoj za potrebo po samostojnosti lahko uvrstimo potrebo in željo po disciplini. Otrok potrebuje meje, znotraj katerih lahko svobodno in varno deluje. Za majhnega otroka naj bo pravil malo in ta naj bodo jasna. V montessori pripravljenem okolju sta ‘pravili’ pravzaprav le dve:
– Otrok svobodno izbere material s police in ga uporablja, kolikor časa hoče. Ko z delom konča, material vrne na njegovo mesto na polici v enakem stanju, kot ga je dobil, da ga bo naslednji, ki bo želel delati z njim, našel pripravljenega.
– Otroka, ki dela z materialom, nihče ne prekinja in ne moti. Otrokova dejavnost sme biti prekinjena le v primeru, ko z materialom ne ravna spoštljivo (ga uničuje) oz. ko s svojim ravnanjem moti delo drugih oz. krati njihove pravice.
Velik poudarek v montessori okoljih je na drži vljudnosti in spoštovanja do drugih. Če v takem duhu deluje odrasla oseba, ki je z otrokom, se bo tega ‘nalezel’ tudi otrok.
Maria Montessori je opazila tudi, da imajo otroci veliko sposobnost zbranosti. V nasprotju z našimi predstavami lahko otroci zelo dolgo delajo določeno dejavnost. Vendar se to zgodi le takrat, ko ta dejavnost izpolnjuje življenjsko potrebo v njih. Kadar otroka motivira notranja lakota, da bi se naučil česa določenega, lahko pokaže veliko in spontano zbranost. Naloga odraslega je, da otroka prav ‘hranimo’ – tako, da bomo nahranili njegovo celotno bitje. Pripraviti mu moramo okolje, ki bo bogato v stvareh, ki pomagajo rasti.